Interview by Slovenian RTV with Abdulaziz Ramadan: “Kurdistan že obstaja. V srcih ljudi.”

To go to original article on Slovenia RTV click on title below. 

“Kurdistan že obstaja. V srcih ljudi.”

MMC-jev intervju z vodjo nevladne organizacije Doz
5. julij 2017 ob 06:19
Leipzig – MMC RTV SLO

Ob skorajšnjem padcu t. i. Islamske države v Iraku in Siriji ter pomembni vlogi kurdskih borcev v osvobajanju obeh je tema skupne države Kurdov ponovno aktualna. O Kurdih in Kurdistanu je za MMC spregovoril sirski Kurd, Abdulaziz Ramadan, vodja nevladne organizacije DOZ iz Nemčije.

Ramadan je ustanovitelj in vodja neprofitne organizacije Doz, ki deluje na območju severne Sirije. Ukvarjajo se z zaščito otrok, alternativnim izobraževanjem razvojem priložnosti za mlade, biokmetijstvom ter samoorganizacijo, zaščito in opolnomočenjem žensk. V pokrajinah Alep in Al Hasaka imajo sedem socialnih oziroma skupnostnih centrov.

V vsakem izmed njih dela med sedem in petnajst zaposlenih oziroma prostovoljcev, ki ponujajo storitve z omenjenih področij tako krajanom kot notranje preseljenim beguncem, ki so v severno Sirijo prišli z vojnih območij, kot sta Alep in Raka. Manjšo enoto, ki skrbi za usklajevanje in uradne papirje, recimo pri prečkanju meje, imajo tudi v Turčiji.

“Doz v kurdskem jeziku pomeni razlog. Razlog, za katerega se ljudje borijo v družbenem, kulturnem, akademskem in političnem boju,” Ramadan pove o imenu. Sedež organizacije je v nemškem Leipzigu, kjer izvajajo tudi nekaj manjših projektov za mlade.

Lahko za popolnega laika na kratko opišete, kdo so Kurdi?
Kurdi so velik narod – najverjetneje največji narod na svetu brez lastne države. Živijo pretežno v štirih državah: 20-25 milijonov v Turčiji, 18 milijonov v Iranu, osem milijonov v Iraku in 2,5 milijona v Siriji. Kurdske diaspore obstajajo tudi po več evropskih državah in Rusiji. Okoli 200.000 judovskih Kurdov živi v Izraelu. Kurdi so sicer enotna etnična skupina, a zelo raznoliki po veroizpovedi. Med Kurdi so zaratustrovci, kar je ena izmed najstarejših religij na svetu, muslimani, kristjani in Judje. Nekateri Kurdi so pripadniki majhnih verskih skupin, kot so Jezidi, ohranilo pa se je nekaj krajevnih, izjemno starih verovanj, recimo častilci ognja.

Kurdi že stoletje živijo v vseh štirih omenjenih državah, v vsaki predstavljajo največjo manjšino. V večini primerov niso imeli kulturnih pravic, kot je uradni jezik ali šolanje v maternem jeziku, večino časa so bili diskriminirani. Vendar so preživeli in svoj jezik ohranili v svojih domovih.

Kako stara je ideja skupne države Kurdistan?
Kurdistan se v uradnih dokumentih prvič omenja v Sevreški mirovni pogodbi iz leta 1920. Sevreška mirovna pogodba je bila med zmagovalkami napisana po prvi svetovni vojni in je za območje na jugovzhodu Turčije in nekatere druge kurdske predele določala plebiscit o neodvisni državi Kurdistan, a nobena od držav pogodbe ni ratificirala. Leta 1923 jo je nadomestil Lausanski sporazum, ki pa države Kurdistan ni več omenjal. Po padcu Otomanskega cesarstva in oblasti šaha v Iranu je sledila delitev na nacionalne države.

Neodvisnost Kurdov je v vseh državah pereča tema. V evropskih medijih lahko beremo predvsem o Kurdih v Turčiji, medtem ko o Kurdih v preostalih deželah ne vemo toliko …
… v Turčiji so Kurdi politično nadzorovani od 80. let naprej. Vojaško uporništvo se je začelo s Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki jo danes Evropska unija in ZDA označujeta za teroristično organizacijo. Gre seveda za politične razloge, saj je Turčija zaradi ekonomske dinamike zadnjih 100 let strateška partnerka tako z ZDA kot z EU-jem.

V Iranu je kurdska manjšina priznana v ustavi
Kot sem dejal, je po padcu Otomanskega cesarstva sledil razpad na nacionalne države. Izmed teh držav je le Iran Kurde priznal v svoji ustavi. V preostalih treh državah – Turčiji, Siriji, Iraku – niso priznali kurdske manjšine. V iranski ustavi jasno piše, da v Iranu znotraj območja Kurdistan živi narod Kurdov. Vendar tudi v Iranu obstaja vojaški odpor, saj si Kurdi želijo več samouprave. Militantno kurdsko krilo Kurdistanska stranka svobodnega življenja (PJAK) je v gorovju Alburz. Zaradi njih oblasti nad civilnim prebivalstvom še vedno izvajajo nasilje. Vsak teden je mogoče slišati za usmrtitev kakšnega političnega aktivista. Če nekoga oblast nečesa obtoži, se samodejno sklepa, da je član militantnega krila. Če spregovoriš na glas, če zahtevaš samoupravo, si lahko hitro obtožen, da si član skupine in posledično usmrčen.

V smislu civilne družbe in političnih pravic so v Iranu na splošno zelo strogo določene meje. Če jih prečkaš, končaš v zaporu. Vendar lahko Kurdi v Iraku igrajo svojo glasbo in se sporazumevajo v svojem jeziku, imajo nekaj kulturnih pravic. Če pa govorimo o politični udeležbi in političnih pravicah, je Iran izjemno restriktiven. Ali bolje rečeno – izvaja nadzor.

Kako je v Iraku?
V Iraku je vedno obstajala vojaška opozicija, istočasno pa tudi samouprava. Celo v časih Sadama Huseina. Vendar so bili iraški Kurdi ves čas napadani oziroma oblegani. Po padcu Huseina, z novim Irakom, so tudi tam Kurde priznali v ustavi in zdaj imajo priznano manjšino. Iraški Kurdistan ima tudi svojo prestolnico Erbil ter je za september celo napovedal referendum o neodvisnosti.

In kako v Siriji?
V Siriji je položaj nekoliko drugačen, saj so Kurdi razpršeni po severnem delu države. V Siriji nimamo gorovja, zato se tudi niso formirale militantne uporniške skupine. Vendar so se bili po arabski pomladi in nedavnih dogodkih z vzponom IS-ja sirski Kurdi prisiljeni samoorganizirati. V zadnjih treh letih so Kurdi na severu Sirije zgradili skupnost na območju, imenovanem Rojava, ki se razteza med mesti Deir Al Zor na severu, Rako na zahodu in vse do alepske pokrajine, saj sta tudi tu dve kurdski mesti: Kobane in Afrin. Tamkajšnji Kurdi so izredno učinkoviti v smislu administracije in samoobrambe.

Večletno bojevanje s t. i. Islamsko državo se v Iraku in Siriji bliža koncu. Iraške oblasti so že razglasile konec kalifata. Tako Mosul kot Raka bosta kmalu osvobojena izpod IS-jevega nadzora. Kaj se zgodi po tem?
Vse, kar se zgodi na bojišču, je neposredno povezano z internacionalnimi in regionalnimi političnimi interesi. Treba je razumeti, kaj se dogaja na “regionalni sceni”. Ne samo v Iraku in Siriji, tudi Iran, Turčija in Zalivske države imajo v tem konfliktu močno vlogo. No, lahko rečemo tudi v reševanju konflikta, kakor želite.

Kaj pa vpliv Rusije in ZDA?
Tudi Rusija in ZDA sta del rešitve in problema istočasno. Tudi Evropska unija, seveda. Vedno je prisoten tako ekonomski kot politični interes, naj gre za regionalno ali mednarodno raven. To se dogaja tudi pri kurdskem napredovanju v Raki ali Mosulu. Kadar se Kurdi premaknejo globlje v Rako, Turčija izvede protiukrepe in napade na primer Kurde v Afrinu.

Kako ocenjujete stališče ZDA – na eni strani podpira sirsko kurdsko milico YPG, na drugi turško PKK označuje za teroristično organizacijo?
Nekateri temu rečejo dvojna merila. Gre samo za interes, enako kot pri rusko-ukrajinskem konfliktu. Na vse skupaj je treba gledati skozi prizmo mednarodne politike. Turčija lahko igra vlogo tako v sirskem kot ukrajinskem konfliktu – in to postavlja ZDA v zapleten položaj. ZDA imajo zgodovinske vezi s Turčijo, po drugi strani pa so se Kurdi kot edini izkazali za učinkovite v boju proti IS-ju, zato jih ZDA potrebujejo, a jih zaradi odnosov s Turčijo vendarle ne morejo odstraniti s seznama terorističnih organizacij.

Enako velja za Rusijo. So na obeh straneh, komunicirajo s Kurdi, komunicirajo s Turčijo. Komunicirajo s sirsko vlado oziroma režimom in komunicirajo z drugimi skupinami. Treba je gledati skozi različne prizme, da lahko plavaš med vsem tem. Vendar tako v Iraku kot v Siriji ne računajo preveč na ZDA in Rusijo, saj dobro vedo, da bodo nekega dne morda nasprotniki. In to ne bi bilo prvič v zadnjih 100 letih.

Kaj torej osvoboditev Rake in Mosula pomeni za Kurde?
Ko bosta kraja osvobojena nadzora IS-ja, bo prišlo do regionalnih konfliktov. Zato vse skupaj poteka tako počasi. Vsak premik mora biti usklajen s političnimi interesi. Vse, kar se zgodi na bojišču, je povezano z mednarodno politiko in ekonomskimi interesi v regiji. Kurdi so dokazali, da so izjemno učinkoviti v boju proti IS-ju in drugim islamskim militantnim skupinam. Vprašanje je samo v tem, koga bodo podprle mednarodne velesile, Turčijo ali Kurde. Če bodo po osvoboditvi Kurdi ostali v Raki, jih bo morda napadla Turčija in tako se sirski konflikt spet ponovi. Vse je odvisno od mednarodnih akterjev, ki vršijo pritisk na pokrajinske akterje, da ne pride do regionalnih konfliktov. V praksi se je model Rojave izkazal za učinkovitega, saj vključuje prav vse krajevne skupine. Tako v Rojavi skupaj živijo kristjani in Kurdi. Mogoče je, da bodo po osvoboditvi Kurdi nekaj časa ostali v Raki. Vendar gre pri tem vprašanju za več različnih argumentov – tako turških, zalivskih, iranskih, ruskih in ameriških.

Pretekli teden je Guardian objavil prispevek, ki nakazuje, da je konec vojne morda zgodovinska priložnost za oblikovanje enotnega Kurdistana iz vseh štirih držav. Se vam zdi teoretično možno, da bi skupna država Kurdistan nekoč obstajala?
Ta država že obstaja. V srcih ljudi. Vse od padca Otomanskega cesarstva. Ideja ne bo izginila, saj jo vsak rod preda naslednjemu, gre za neke vrste kolektivni spomin. Zaradi tega bo Kurdistan nekega dne obstajal. Vendar v trenutnih razmerah to žal ni mogoče. V Turčiji in Iranu sta državi enostavno premočni. Ideja velikega Kurdistana je daleč od resničnosti. Zdi pa se verjetno, da se vzpostavi Kurdistan Iraka in Sirije, kar bi bila zelo velika stvar. Z iraškim referendumom in vojnim stanjem v severni Siriji, kjer si sobojujoči proti IS-ju želijo biti partnerji s Kurdi, se odpira polje možnosti. Kurdistan bi lahko postal država na severu Iraka in nato priključil Rojavo. Vendar je vse popolnoma odvisno od volje mednarodnih sil, če jim bo ta ideja povšeči. Potem se bo to zgodilo. To je realistično. Veliki Kurdistan pa ne.

Jaša Rajšek
Posts created 23

Related Posts

Begin typing your search term above and press enter to search. Press ESC to cancel.

Back To Top
%d bloggers like this: